Nizka samopodoba odraslih pogosto izvira iz izkušenj v otroštvu
Občutki manjvrednosti, dvomi vase in pomanjkanje samozavesti v odrasli dobi pogosto ne izvirajo iz trenutnih življenjskih okoliščin, temveč iz nevidnih sledi, ki jih pustijo zgodnje izkušnje. Strokovnjaki ugotavljajo, da način, kako so posameznika obravnavali starši, učitelji in druge pomembne osebe v otroštvu, bistveno vpliva na njegov notranji svet tudi v odraslosti.
Otroci, ki so bili deležni stalne kritike, pogosto razvijejo notranji glas, ki je poln dvomov in samoobtoževanja. Namesto spodbud so poslušali, kaj vse delajo narobe, kar je sčasoma spodkopalo občutek lastne vrednosti. Takšni posamezniki v odrasli dobi težko zaupajo vase, pogosto dvomijo v svoje odločitve in se izogibajo tveganjem.
Pogost dejavnik nizke samopodobe je tudi nenehno primerjanje z drugimi. Starši, ki otroka postavljajo ob bok bratom, sestram ali vrstnikom z namenom spodbujanja napredka, lahko nehote povzročijo nasprotni učinek. Otroci, ki dobijo sporočilo, da niso dovolj dobri takšni, kot so, pogosto razvijejo občutek, da morajo svojo vrednost neprestano dokazovati. Ta občutek jih pogosto spremlja tudi v odraslo življenje, kjer se trudijo ugajati in iščejo potrditve pri drugih.
Še ena pomembna okoliščina, ki vpliva na oblikovanje samopodobe, je prezrtost čustev v otroštvu. Ko otroku ni dovoljeno izražati svojih občutkov, ali jih odrasli zmanjšujejo in zasmehujejo, začne dojemati, da njegova notranja doživljanja niso pomembna. To lahko vodi v občutek, da sam kot oseba ni pomemben. V odrasli dobi se to pogosto izraža kot umik iz odnosov, težave pri izražanju čustev in postavljanju osebnih meja.
Samopodoba ni nekaj, kar se oblikuje čez noč. Vzorce, ki jih nosimo iz otroštva, pogosto nosimo s seboj ne da bi se jih zavedali. Zavedanje o njihovem izvoru pa je prvi korak k spremembi.
