Jezik razkriva naše čustvene rane iz otroštva

Ko posameznik odrašča v okolju, kjer ni bilo čustvene varnosti, se pogosto razvijejo obrambni načini govora – previdni izrazi, izogibanje konfliktnim temam, samokritične fraze ali prevzemanje krivde tudi za stvari, na katere nima vpliva. To so besede, ki so se oblikovale kot strategije preživetja, a jih mnogi kot odrasli še vedno uporabljajo, ne da bi se tega zavedali.

Primeri takšnih izjav so »vem, da pretiravam« ali »moja krivda, moral bi vedeti«. Po mnenju Sepe se v njih izraža notranji svet posameznika, ki se je že zgodaj naučil umikati, da bi bil sprejet, ali zmanjševati sebe, da ne bi obremenjeval drugih.

Psihoanaliza razume jezik kot most med zavestnim in nezavednim. V njem se skrivajo naši strahovi, želje in prepričanja, pogosto ne da bi jih znali pojasniti. Sepe poudarja, da sprememba v jeziku ni izbris identitete, temveč pot do njenega bolj pristnega izraza. »Ne gre za to, da postaneš nekdo drug, temveč da se ponovno povežeš s tistim, kar si bil, preden si se naučil, da moraš biti manj, da boš sprejet,« pojasnjuje.

Zavedanje teh avtomatičnih izrazov odpira pot k razumevanju notranjih konfliktov in zdravljenju čustvenih ran. Psihoanalitični proces pomaga prepoznati, kako se travme iz preteklosti še danes izražajo skozi govor in vedenje. Ko posameznik ozavesti te povezave, lahko postopoma spremeni vzorce, ki niso več v njegovo korist.

Jezik tako postane ne le orodje za povezovanje z drugimi, temveč tudi pot do globljega razumevanja samega sebe. Po mnenju strokovnjakov gre za proces, ki je zahteven, a omogoča bolj pristno življenje, v katerem posameznik ni več talec starih obramb, temveč soustvarjalec novega notranjega ravnotežja.