Grizenje nohtov ni le navada, temveč pogosto znak čustvene stiske
Grizenje nohtov, strokovno imenovano onihofagija, ni zgolj estetska nevšečnost, temveč lahko odraža globljo čustveno in vedenjsko težavo. Špansko združenje za interno medicino pojasnjuje, da gre pogosto za obliko obsesivnega vedenja, ki se pojavi že v otroštvu – pri tretjini otrok med sedmim in desetim letom ter pri skoraj polovici mladostnikov.
Poleg nohtov ljudje pogosto grizejo tudi obnohtno kožico in zanohtnico. Fundacija TLC, ki se ukvarja z raziskovanjem ponavljajočih se telesnih navad, ugotavlja, da grizenje pogosto sprožijo stres, živčnost in tesnoba, medtem ko občutek olajšanja po dejanju ustvari začarani krog. Mnogi to vedenje opisujejo kot avtomatično in se ga sramujejo, zato ga poskušajo prikriti.
Onihofagija lahko vpliva na družabno življenje posameznika in vodi v umik ter čustveno stisko, v nekaterih primerih tudi v razvoj razpoloženjskih motenj. Po mnenju zdravnice Rose Maríe Ponce Olivera iz Mehike lahko navada pri odraslih izhaja iz izgube službe, žalovanja ali dolgotrajnega stresa. Ob tem opozarja, da trda keratinska struktura nohtov z ostrimi robovi lahko povzroči poškodbe ustnic, zob in celo prebavnega sistema.
Zdravniki opozarjajo tudi na resna zdravstvena tveganja: bakterijske in virusne okužbe, vnetja, težave z zobmi, temporomandibularno disfunkcijo in v redkih primerih celo okužbo kosti (osteomielitis).
Čeprav je diagnoza enostavna, strokovnjaki priporočajo obisk psihologa, saj je lahko psihoterapevtska pomoč pri odpravi navade zelo učinkovita. Spremembe okolja, telesna aktivnost, skrb za nohte ter podpora bližnjih so ključni dejavniki pri premagovanju navade. Fundacija TLC opozarja, da gre za subjektivno čustveno stisko, ki jo lahko z ustreznimi strategijami prepoznamo in preusmerimo.
Med priporočenimi ukrepi so uporaba grenkega laka za nohte, krajšanje in redna nega nohtov, vlaženje s kremami, uporaba rokavic ali povojev kot fizična ovira, protistresni pripomočki, spremljanje epizod v dnevniku in sprostitvene tehnike. Kadar ukrepi ne zadostujejo, je priporočljivo poiskati pomoč psihologa ali dermatologa.
