Zakaj pozabljamo že stopimo iz prostora?
Pogost pojav, da človek vstopi v prostor in pozabi, zakaj je tja sploh prišel, ima tudi znanstveno poimenovanje – učinek praga. Kognitivni psihologi pojasnjujejo, da ne gre za napako ali znak upada spomina, temveč za običajen in koristen mehanizem razvrščanja informacij v možganih.
Po analizi, objavljeni na portalu The Conversation, se možgani na spremembo okolja odzovejo tako, da zaznajo konec ene naloge in začetek druge. To povzroči prekinitev povezave z namenom, ki je bil vezan na prejšnje okolje. Gre za delovanje epizodičnega spomina, ki beleži informacije v povezavi z določenim krajem ali položajem. Ko vstopimo v nov prostor, se ta povezava pretrga, spomin pa se lahko ponovno aktivira ob vrnitvi v prvotni kontekst.
Ta učinek je prvi znanstveno raziskoval britanski psiholog Alan Baddeley že v sedemdesetih letih s pomočjo eksperimentov na potapljačih. Udeleženci so si morali zapomniti besede pod vodo ali na kopnem, nato pa so jih testirali v istem ali drugem okolju. Rezultati so pokazali, da je priklic uspešnejši v okolju, kjer je bilo učenje izvedeno. Kasnejše študije so potrdile, da na spomin vpliva tudi razpoloženje.
Leta 2006 so raziskovalci v navideznih okoljih ponovili podobne ugotovitve – pri prehodu med prostori se je sposobnost priklica zmanjšala. Izraz "učinek praga" se je uveljavil leta 2011, ko je teorija postala osrednja tema številnih raziskav o vplivu spremembe konteksta na delovanje spomina.
Model dogodkovnega horizonta, ki ga podpirajo novejše raziskave, predvideva, da sprememba okolja povzroči segmentacijo informacij. Možgani se odzovejo tudi, če si prehod med prostori samo zamišljamo. Šibkejši priklic je tudi posledica večopravilnosti in omejenih kognitivnih zmožnosti – kadar se pozornost razprši med več nalog, možgani opustijo manj pomembne informacije.
Pomembno je poudariti, da ta proces ni znak demence. Študije kažejo, da učinek enako vpliva na mlade in starejše osebe. Selektivno pozabljanje je koristna lastnost, ki možganom omogoča boljšo prilagodljivost in nadzor nad preteklimi izkušnjami. Friedrich Nietzsche je že v 19. stoletju zapisal, da je pozabljanje »pozitivna sposobnost, zagotovilo reda in miru«.
Učinek praga ni omejen zgolj na spremembe prostorov. Pojavi se lahko tudi, ko na nepričakovanem mestu srečamo znano osebo in jo sprva ne prepoznamo – ker manjkajo okoljski namigi, ki jih možgani običajno povežejo z identiteto.
Razumevanje tega učinka pomaga razložiti, kako se naš um organizira in uči. Spremembe okolja namreč pomagajo ločevati informacije, zmanjšujejo zmedo in omogočajo boljši priklic tistega, kar je pomembno za vsak posamezen trenutek.
