Phubbing: ko telefon postane ovira za pristne odnose
Čeprav je mobilni telefon nepogrešljiv del sodobnega življenja, njegova stalna prisotnost v vsakdanjih stikih vse pogosteje povzroča čustveno oddaljenost med ljudmi. Pojav, znan kot phubbing – združitev besed "phone" in "snubbing" – označuje vedenje, ko posameznik v prisotnosti druge osebe svojo pozornost usmeri na mobilni telefon namesto na sogovornika.
Strokovnjaki pojasnjujejo, da gre za obliko čustvene nepovezanosti, ki prizadene vse generacije. Ni omejena zgolj na mladostnike, temveč se pojavlja tudi med prijatelji, v partnerskih odnosih in celo v odnosih med starši in otroki.
Raziskovalci opozarjajo, da glavni razlogi za phubbing izvirajo iz strahu pred zamujanjem informacij (FOMO), avtomatizirane navade in iskanja takojšnjega zadovoljstva, ki ga prinaša uporaba digitalnih naprav. Obvestila na telefonu sprožajo odzive v možganih, podobne tistim, ki jih povzroča nagrajevanje, kar spodbuja ponavljajoče se preverjanje vsebin.
Psihologi izpostavljajo, da lahko takšno vedenje povzroči občutke zavrnjenosti, nepomembnosti in osamljenosti pri tistih, ki so izločeni iz trenutka pozornosti. V družinskem in prijateljskem krogu se to lahko odrazi v zmanjšani kakovosti odnosov, večji verjetnosti za konflikte in čustveni oddaljenosti.
Phubbing dolgoročno vpliva tudi na duševno zdravje – tako pri tistih, ki ga doživljajo, kot pri tistih, ki ga izvajajo. Strokovnjaki opozarjajo na povezavo z večjo tesnobo, stresom in občutkom praznine, še posebej pri mladih.
Priporočila za zmanjšanje phubbinga vključujejo določanje prostorov brez telefonov, kot so jedilna miza ali večeri s prijatelji, izklop nepotrebnih obvestil, načrtovani čas brez naprav in krepitev čuječnosti. Ključno pa je, da odrasli z lastnim zgledom postavijo meje in modelirajo ravnotežje med digitalnim in osebnim svetom.
Phubbing nas opominja, da tehnologija, ki naj bi nas povezovala, ne sme zasenčiti najosnovnejše človeške potrebe: biti viden, slišan in čustveno prisoten. Zavestna raba tehnologije lahko ponovno utrdi tisto, kar je bilo nekoč samoumevno – pogovor iz oči v oči.
