Kaj je sreča? Od antičnih vrlin do sodobne zasvojenosti z všečki
Sreča je ena najstarejših tem človeškega razmišljanja in obenem ena najbolj izmuzljivih. V sodobni kulturi, polni svetlih podob in nasvetov za "najboljše življenje", ostaja vprašanje: ali je sreča res stvar osebnega dosežka in popolne podobe – ali pa nekaj, kar se rodi v odnosih, odpovedi in skupnosti?
To dilemo dobro ponazarja serija The White Lotus, v kateri lika Saxon in Piper Ratliff predstavljata dva diametralno nasprotna pogleda na srečo: enega, ki jo vidi v denarju, užitku in svobodi, in drugega, ki se odpoveduje vsemu temu v iskanju globljega smisla.
Od antičnih Grkov do danes se koncept sreče ni le spreminjal, ampak tudi razcepil. Aristotel je srečo (eudaimonio) videl kot cilj, ki ga posameznik doseže z življenjem v skladu z vrlinami in znotraj pravične skupnosti. Vztrajnost, prijateljstvo, pogum in preudarnost so bili zanj ključni, sreča pa ni bila le notranje stanje, temveč rezultat sobivanja v urejeni družbi.
Stoična filozofija je nato srečo postavila v notranjo moč posameznika. Srečen je tisti, ki je neodvisen od zunanjih okoliščin, ki obvladuje svoje odzive in živi v skladu z vrlino. Vendar je bila tudi ta drža mogoča predvsem v privilegiranem okolju.
Z razsvetljenstvom se je sreča individualizirala. John Locke jo je razglasil za naravno pravico, Francis Hutcheson pa jo je povezal z dobrohotnostjo. V tej dobi je bila sreča že ločena od skupnosti in temeljev etične misli – postala je osebna pravica, ne več skupno dobro.
S prihodom industrijskega kapitalizma in modernih oblik potrošništva se je sreča skrčila na osebni užitek. Jeremy Bentham jo je poskušal izmeriti z načelom koristnosti, pozneje pa se je povezala z dobičkom, napredkom in kopičenjem dobrin. V 20. stoletju se je ob terapevtski kulturi in kultu samopomoči uveljavila ideja, da je sreča nekaj, kar si posameznik lahko "optimizira" kot svoj osebni projekt.
Družbena omrežja so to logiko prignala do skrajnosti. Vizualna potrditev, všečki in podobe brezhibnih trenutkov so postali valuta sreče, ki pa pogosto ne izhaja iz pristnega zadovoljstva, ampak iz primerjanja in iskanja zunanje potrditve.
A kljub vsemu obstaja tiha, a vztrajna misel: da sreča ni le v tem, kar posameznik doseže ali pokaže, temveč v tem, kar deli in soustvarja z drugimi. V svetu, kjer so individualne izbire pogosto razvpito promovirane, razmislek o skupnem dobrem, povezanosti in odgovornosti znova prihaja v ospredje.
Vprašanje ostaja odprto – ne le v filozofiji, ampak v vsakdanjem življenju vsakega posameznika: je sreča res v tem, da imamo več, ali v tem, da bolj globoko pripadamo?
