Dotikanje las razkriva več kot le navado
Gesta dotikanja las je pogost in pogosto nezavedni gib, ki se pojavlja pri številnih ljudeh, še posebej tistih z daljšimi lasmi. Čeprav je bila dolga leta razumljena predvsem kot znak spogledovanja, sodobna psihologija opozarja, da ta navada skriva širok spekter pomenov – od izraza stresa in dolgčasa do kompulzivnega vedenja.
Po pojasnilih psihologinje Laure Szmuch, ki se ukvarja z nevrolingvistiko, je dotikanje las v mnogih primerih znak živčnosti ali nelagodja. Lahko gre za način, kako posameznik umiri samega sebe, podobno kot prekrižane roke ali stiskanje dlani. Gre torej za nezavedno gibalno pomiritev, s katero si telo pomaga pri soočanju z napetostjo.
V bolj skrajnih primerih je dotikanje lahko povezano z motnjo, imenovano trihotilomanija – prisilna potreba po puljenju las, ki vodi v opazno redčenje lasišča ali neenakomerno poraščenost. Oseba lahko lase ne le dotika, temveč jih tudi vrti, vleče ali iztrga, kar sčasoma poškoduje lasne mešičke in vpliva na videz.
Poleg psihološkega ozadja ima gesta lahko tudi družbeni pomen. Strokovnjak za govorico telesa Joe Navarro opozarja, da je nežno igranje z lasmi v določenih primerih lahko del koketnega vedenja, a se mora razumeti v kontekstu – skupaj z očesnim stikom, tonom glasu in držo. V drugih okoliščinah pa ista gesta pomeni dolgčas ali nezanimanje za pogovor, kar razkrivajo ljudje, ki si rutinsko vrtijo lase med prsti, medtem ko z mislimi tavajo drugje.
Za nekatere gre preprosto za navado ali avtomatično dejanje brez posebnega pomena. Lahko gre za podoben tik, kot je grizenje ustnice ali tapkanje s prsti. Moški se pogosto z rahlim potegom las poskušajo predstaviti samozavestno, medtem ko lahko drgnjenje zatilja nakazuje notranjo napetost ali dvom.
Kadar se vprašamo, ali lahko pogosto dotikanje las vodi v njihovo izgubo, je odgovor odvisen od intenzivnosti in trajanja. Dermatologinja dr. Cristina de Hoyos Alonso pojasnjuje, da preprost stik z lasmi ne povzroči poškodb. Do izpadanja lahko pride le, če gre za ponavljajoče se močno vlečenje ali drgnjenje, kot se dogaja pri trakcijski alopeciji.
Razumevanje pomena teh gibov lahko izboljša zavedanje lastnih čustev, pa tudi našo sposobnost interpretiranja neverbalne komunikacije pri drugih. Ključna je pozornost na kontekst, okoliščine in pogostost, saj ti dejavniki razkrijejo, ali gre za nedolžno navado ali znak globljega psihičnega stanja.
