Izšli knjigi Janeza Bogataja o prosu in pogačah
V mednarodnem letu prosa 2023 sta pri založbi Hart izšli knjigi Janeza Bogataja Proso - dediščina zlatih zrn ter Slane in sladke pogače Slovenije. Kot so zapisali pri založbi, v slovenskem kulturnem prostoru predstavlja proso pomembno sestavino več tisočletnega razvoja poljedelstva.
Generalna skupščina OZN je leto 2023 razglasila za mednarodno leto prosa. Proso je odporno žito. Je zdravo in pomembno živilo za prehranitev naraščajočega števila svetovnega prebivalstva ter hkrati omogoča inovativna iskanja novih jedi in sodobnih obrokov.
Proso, ki je bilo ena izmed prvih udomačenih rastlin, je že več tisočletij najbolj tradicionalno živilo v podsaharski Afriki in Aziji. Nekateri viri navajajo podatek, da so proso kot živilo uporabljali na Kitajskem že pred 10.000 leti, torej pred pridelovanjem riža. To je povezano s poimenovanjem prosa kitajsko žito.
Ob ječmenu, ajdi in pšenici sodi proso med gojene rastline oz. žita, ki so bila še najmanj pred približno 250 leti temelj prehrane v srednji, južni Evropi in vzhodnem Sredozemlju.
V slovenskem kulturnem prostoru so arheologi odkrili tudi zoglenela prosena zrnja iz prazgodovinskega in antičnega obdobja. Med najstarejšimi pričevanji so bili najdeni ostanki na območju nekdanjih kolišč na Ljubljanskem barju.
V drugi polovici 17. stoletja omenja proso Janez Vajkard Valvasor, in sicer kot hrano kmetov. Vse do 20. stoletja je veljalo za hrano revnih. Najbolj uporabljana v prehrani je bila prosena kaša oz. oluščena prosena zrnja, najbolj razširjena jed je bila mlečna kaša.
V knjigi so zbrani temeljni recepti za izbrane jedi, ki sta jih ustvarili človekovo znanje in delo, povezano s prizadevanjem za pridelavo in uporabo prosa, so zapisali pri založbi.
Ob knjigi Slane in sladke pogače Slovenije pa so zapisali, da so pogače obredne in praznične vrste kruha, slana in sladka pečena močnata peciva, okroglih, oglatih, polžasto zavitih in nepravilnih oblik, z različnimi oblogami ali nadevi med močnatimi plastmi. Pogače so skupno ime za več različnih peciv in so pomemben ter okusen del prehranske kulture Slovenije, predstavljen v omenjeni knjigi.
Ena najbolj znanih slovenskih pogač je prekmurska gibanica, pa belokranjska pogača, obe z označbo zajamčene tradicionalne posebnosti, zaščitene v Evropski uniji.
V knjigi so pogače razporejene po štirih makroregijah Slovenije. Poleg terenskih zapiskov in družinskega arhiva avtorja knjige so nekateri recepti povzeti tudi po različnih virih in literaturi.
