Diamantni prah za hlajenje planeta je metoda, ki lahko pomaga v boju proti podnebnim spremembam

V raziskavi, ki je bila izvedena v sodelovanju z Inštitutom za geoznanosti (IGEO, UCM-CSIC), pod okriljem Ministrstva za znanost, inovacije in univerze (MICIU) in jo je vodila Švicarska zvezna politehnična šola v Zürichu (ETH-Zurich), so preučevali uporabo mineralnega prahu kot dodatno orodje v boju proti podnebnim spremembam.

Odkritje, objavljeno v znanstveni reviji Geophysical Research Letters, nakazuje, da bi vbrizgavanje delcev diamanta in kalcita v stratosfero lahko pomagalo odbijati sončne žarke nazaj v vesolje in tako zmanjšati globalno segrevanje. Cilj vbrizgavanja aerosolov v stratosfero (SAI) je posnemati učinke vulkanskih izbruhov, ki so dokazano ohladili podnebje, saj plini in delci, ki jih oddajajo vulkani, ostanejo ujeti v stratosferi, ne prepuščajo sončnega sevanja in ga odbijajo nazaj v vesolje, kar posledično začasno znižuje temperaturo planeta.

Znanstveniki so združili laboratorijske meritve in napredni podnebni model za simulacijo učinkov vbrizgavanja in razprševanja ultradrobnega prahu (150-300 nanometrov) različnih materialov v najvišje plasti atmosfere. "Naš podnebni model lahko simulira mikrofizične interakcije med trdnimi delci. Ta pristop omogoča napovedovanje, kako bi ti prahovi vplivali na energijsko ravnovesje globalnega podnebja in planeta," pojasnjuje Gabriel Chiodo, znanstvenik z IGEO-UCM-CSIC in soavtor študije.

Do sedaj je bila najbolj proučevana metoda za vbrizgavanje aerosolov v stratosfero razprševanje žveplovega dioksida (SO2) za povečanje plasti stratosferskih aerosolov in odboja sončnega sevanja. Vendar ta nova študija predlaga alternativno metodo z emisijo ultradrobnih delcev drugih materialov.

"Rezultati kažejo, da bi lahko bil diamantni prah bistveno učinkovitejši od drugih predlaganih aerosolov za sončno geoinženirstvo, kot so aerosoli žveplove kisline," pravi Sandro Vattioni, raziskovalec na ETH-Zurich in glavni avtor študije. Visoka odbojnost diamantov na sončno svetlobo in nizka kemična reaktivnost v stratosferskih pogojih ju naredita za idealne kandidate za to metodo. "Prednost teh materialov je, da skoraj ne absorbirajo infrardečega sevanja in ne segrevajo stratosfere, kar ne bi povzročilo sprememb v stratosferski cirkulaciji," dodaja Chiodo.

Vendar ostajajo negotovosti glede praktične izvedljivosti, zlasti v zvezi s preprečevanjem zlepljanja delcev, kar bi lahko zmanjšalo njihovo sposobnost odboja in pospešilo njihovo usedanje, s čimer bi se zmanjšala njihova učinkovitost pri hlajenju podnebja.

Ocena študije razkriva, da bi razprševanje približno milijona ton diamantnega prahu na leto lahko delno izravnalo globalno segrevanje. Vendar pa so stroški takšnega projekta dvomljivi in bi lahko presegli bilijone evrov.

Raziskovalna skupina opozarja, da ta tehnika ne rešuje glavnih vzrokov globalnega segrevanja. "Intervencija z diamantnim prahom bi lahko kupila čas, a ni dokončna rešitev," poudarja raziskovalec Chiodo.

Med stranskimi učinki in možnimi tveganji razprševanja diamantov v ozračje so predvidene spremembe padavinskih vzorcev. Zato avtorji študije pozivajo znanstveno skupnost k nadaljnjim raziskavam teh vidikov pred razmislekom o morebitni obsežni uporabi te metode.

To pionirsko delo, h kateremu je prispeval IGEO-UCM-CSIC, odpira nove poti za raziskave v podnebnem geoinženirstvu. Znanstveniki poudarjajo, da je ključno nadaljevati z raziskovanjem inovativnih rešitev, hkrati pa dajati prednost zmanjševanju emisij toplogrednih plinov in prehodu na trajnostne vire energije.

Na koncu strokovnjaki opozarjajo, da ta strategija za hlajenje Zemlje ne bi bila dokončna rešitev za podnebne spremembe in izpostavljajo potrebo po nadaljnjih raziskavah za oceno njene ekonomske izvedljivosti in morebitnih tveganj.