Tri tihe oblike trpljenja otrok v šoli

Vse to pogosto spremljajo občutki strahu in tesnobe, ki jih otroci težko izrazijo, še posebej odraslim. Zato med njimi in zunanjim svetom nastane nevidna pregrada, ki jo je težko preseči brez ustrezne pozornosti in podpore. Poleg čustvene in telesne stiske takšno nasilje povzroča tudi dolgoročne posledice, kot so šolski osip, depresija in zavračanje izobraževanja.

Psihologinja Aiora, ki na družbenih omrežjih deluje pod imenom @airopsicologa, v enem svojih nedavnih videoposnetkov opozarja na tri ključne znake, po katerih lahko starši prepoznajo, da je otrok žrtev nasilja v šoli. Prvi znak je poškodovana ali izginula lastnina – umazana ali strgana oblačila, uničena posoda za malico ali uničen šolski material. Otroci v teh primerih pogosto iščejo izgovore, kot je »padel sem«, ker jih je preveč strah, da bi razkrili resnico.

Drugi opozorilni znak je izogibanje pogovorom o šoli. Mnogi otroci se začnejo zapirati vase, ne želijo govoriti o sošolcih ali učiteljih, spremlja pa jih tudi odpor do obiskovanja pouka. Šola postane vir tesnobe, saj se tam vsak dan znova znajdejo v okolju, kjer so lahko izpostavljeni zbadljivkam, napadom in poniževanju. Mnogi med njimi imajo sicer visoke sposobnosti, a jim okolje zaradi nasilja onemogoča razvoj.

Tretji znak pa so pogoste telesne bolečine brez jasnega vzroka. Glavoboli, bolečine v želodcu in druge težave, ki nastanejo zaradi stresa in tesnobe, so pogosto izgovor za izogibanje šoli. Gre za odziv telesa, ki se poskuša zaščititi pred okoljem, ki ga otrok dojema kot nevarnega.

Po mnenju psihologinje medvrstniško nasilje ni le posamezen dogodek, ampak oblika ponavljajočega se nasilja, ki ogroža otrokovo samopodobo in omejuje njegov razvoj. Zato nosita družina in šola skupno odgovornost za ustvarjanje varnega prostora, kjer se spodbuja spoštovanje, razumevanje drugačnosti in solidarnost. Le s skupnim delovanjem je mogoče preprečiti, da otroci svojo stisko doživljajo v tišini.