Junaka meseca aprila policista, ki sta občanu rešila življenje

»Ko sva zagledala moškega, ki se je nenadoma zgrudil, sva takoj ustavila službeno vozilo in odhitela do njega. Ugotovila sva, da moški ne kaže znakov življenja, in takoj sva ga pričela izmenično oživljati ter poklicala reševalce,« sta prve trenutke reševanja opisala Zemljič in Hliš. Moški je med oživljanjem zadihal, vendar ne za dolgo, zato sta ga morala ponovno oživljati vse dokler ni znova zadihal in so na kraj prispeli tudi reševalci.

V trenutkih, ko gre za življenje in smrt, je zelo pomembno, da ohranimo trezno glavo, saj v nasprotnem primeru ne znamo pravilno odreagirati in lahko ogrozimo življenje, poudarjata moža v modrem. »Trezno glavo ohranimo predvsem z zavedanjem, da osebi v tistem trenutku ne more pomagati nihče drug kot tisti, ki smo ob njej. Vedela sva, da če ne bova ohranila trezne glave, ne bova mogla ustrezno in uspešno pomagati moškemu, ki je potreboval pomoč.«

Ko se čez nekaj časa zaveš, da si nekomu rešil življenje, pa to prinese prav posebno zadovoljstvo, opisujeta policista. »Morda se tega zaveš šele, ko se v spomin vračajo slike dogajanja – trenutka, ko osebo z oživljanjem spraviš do prvega vdiha, namreč ne pozabiš. Ob novici, da je moški preživel, in da je bila najina pomoč uspešna, pa je bilo veselje še toliko večje,« se spominjata.

Dejanje policistov je pritegnilo tudi veliko medijske pozornosti in občudovanja ljudi. Kot pravita Zemljič in Hliš, sta bila nad odzivom toplo presenečena, saj ga sploh nista pričakovala. »Policisti smo navsezadnje tu zato, da ljudem pomagamo. Eno izmed naših glavnih poslanstev je varovanje življenja in služenje ljudem. To je služba, za katero smo se odločili, in opravljati jo moramo s srcem,« ostajata skromna pripadnika PU Maribor in dodajata, da sta s tem dogodkom dobila dodatno potrditev o pravilni izbiri poklica.

Policista sta prepričana, da so tudi navadni državljani pripravljeni pomagati sočloveku in da se je skoraj vsak polnoleten državljan že srečal z osnovami prve pomoči ter lahko pomaga vsaj s klicem na pomoč. »Verjameva, da se ljudje, tudi če ne poznajo osnov temeljnih postopkov oživljanja, zavedajo, da je najslabše, kar lahko naredijo, to, da ne naredijo ničesar. Morda pa sva z najinim dejanjem pripomogla tudi k temu, da se bo kdo, ki se znajde v podobni situaciji in dvomi vase in v svoje znanje prve pomoči, vseeno opogumil in človeku pomagal po svojih najboljših močeh,« sta zaključila Zemljič in Hliš.